Socialne igre predstavljajo obliko vzgojnega dela, ki na igriv način preko igre omogoča otrokom boljši vpogled vase in v svoje odnose z drugimi. Od navadnih otroških iger in družabnih iger se razlikujejo, saj so vodene in načrtovane, a imajo še vedno značaj igre, saj se otroci vanje prostovoljno vključujejo. Dosežejo pa svoj namen le, če se po igri udeleženci pogovarjajo o tistem, kar so v igri doživeli. Primeri socialnih iger:
JAZ SEM MALI MUCEK
Število igralcev: poljubno.
Pripomočki: majhna žogo.
Otroci sedijo v krogu. Izbranec, ki začne igro ima v rokah žogo in izgovarja besedilo: »Jaz sem mali mucek žogico imam, pa je nimam samo zase, tebi (ime otroka) Hana jo podam«.
ZELENI KROKODIL
Število igralcev: poljubno.
Z otroki sedimo v krogu. Prvi se predstavi, nato svojega soseda narahlo udari po kolenu in mu reče: »Ti si krokodil.« Ta odvrne: »Ne, jaz nisem krokodil, jaz sem Nina, ti si krokodil,« in narahlo udari po kolenu drugega soseda, ki nadaljuje z igro.
ELEKTRIKA
Število igralcev: 4 ali več.
Otroke postavimo v krog. Zmenimo se, v kateri smeri bo igra potekala in kdo bo začel. Dogovorimo se tudi za določen gib (poskok, stisk roke, dvig roke, pogled …), ki ga nato ponavljajo otroci, v krogu eden za drugim.
SEDEŽ NA MOJI DESNI JE PRAZEN
Število igralcev: poljubno.
Pripomočki: stoli ali blazinice.
Otroci sedijo v krogu, vsak na svojem stolu. En stol je prazen. Tisti, ki ima na svoji desni prazen stol, reče: »Stol na moji desni je prazen, želim, da ga zasede ___« Otrok takrat pokliče enega izmed otrok in ta se usede k njemu. Tako se izprazni drug stol in igra se nadaljuje.
OSLIČEK, KDO TE JEZDI?
Število igralcev: poljubno.
Pripomočki: rutica.
Otroci sedijo v krogu. Prostovoljec počepne v sredini kroga in ima zavezane oči. Potem se čisto po tihem do njega približa posameznik, ga prime za rame in reče: »Osliček, kdo te jaha?« Osliček skuša ugotoviti, kateri otrok je bil. Če ugotovi, vlogi zamenjata, če ne, pride drugi in igra se nadaljuje.
PREVARA SLEPEGA
Število igralcev: poljubno.
Pripomočki: rutka.
Otroci se postavijo v krog. Držijo se za roke ter se sprehajajo okrog ‘slepega’ otroka v sredini. Ko slepi trikrat zaploska, se morajo otroci ustaviti. Nato s prstom pokaže na enega otroka in ta stopi do slepega. Slepi s tipanjem ugotovi kdo je to. Ko ga prepozna, zamenjata vlogi.
Pripravila: Katja Lipošek, dipl. vzg.
